Omemba: Peter Petkovšek

»Gledališče in gledališka igra zame ni monolog, ampak dialog. Dialog z avtorsko ekipo, ki mi pride nasproti, s kolegi, ko skupaj razmišljamo o predstavi, in v končni fazi dialog med nami in vami, ki poteka preko predstave. To so trenutki, ki so pomembni.«

»Ekipa je res naredila odlično delo, predstava ima močno sporočilo, dobro igro, tako da nas je na vseh nivojih najbolj prepričala.«

»To nagrado dojemam kot plod neusahljivega kolektivnega dela.«

»Škof je žirijo prepričal v vlogi ikonične figure krščanskega srednjega veka, Frančiška, ki ga je po oceni žirije 'odigral s pripovedno inteligenco in toplino na eni strani in z natančnim portretom bogoiskateljstva v mučenem telesu na drugi strani'.«

»Kolektiv uprizoritve En K te gleda je 'v raziskovanju kafkovskih likov s sijajno Mojco Špik v glavni vlogi mojstrsko najde fizičen izraz odtujenosti slavnega Gregorja Samse.'«

»Obe nagrajeni vlogi Maše Grošelj ostajata v spominu, saj sta močni in ranljivi, polnokrvni, predvsem pa iskreni.«

»To je žareča ženska energija, ki s prodorno sporočilnostjo in z množico občutij nagovarja občinstvo.«

»Igralka v svoji interpretaciji ne pretirava, temveč komičnost dozira z občutkom tako za žanr kot tudi za gledalca, uprizoritvenega materiala pa se loteva s svežino, subtilno duhovitostjo in pristno zanesenostjo, ki njeno kompleksno igro in nastop delata žlahtna.«

»Oba sta posebej izstopajoča in polnokrvna v briljantnem dvojcu z likoma Potnice in Delavke Tamare Avguštin. Čeprav brezimna, sta lika, ki ju je ustvaril Tomazin, vse prej kot tipska ali karikirana, temveč sta prežeta s toplino in z bistroumnim uvidom v usodo malega človeka, empatična, radoživa in polnokrvna, predvsem pa žlahtno smešna.«

»Svet 'začaranega sistema, ki je namenjen le še samemu sebi', je Zidar spretno vzpostavil z uporabo natančnega giba, arhitekturne prisotnosti na odru in simbolne moči prostora, s tem pa naredil odločen korak naprej proti tipu komedije, ki deluje prek subtilnega, počasnega in blagega.«

»Ob tem predstava ne poskuša moralizirati niti ne vsiljuje vsesplošnih resnic in aktualističnih klišejev, temveč razgibano korespondira z občinstvom – še najbolj takrat, ko razgalja nevralgične točke današnjega prostora in časa.«

»Paloma ne išče bližnjic z instanthumorjem, prilepljenim na etiketo narečja ali na enostranske interpretacije sladkogorskih likov, ampak dokumentarno osnovo in spominsko gradivo, iz katerih izhaja, premišljeno nadgradi in ustvari svoj fiktivni svet, v katerem vešče raziskuje večpomenskost komičnih nians malega kraja.«